Prihajate v novo okolje.

»Rogaška ima mlado ekipo z izkušeno Simono Jurše. Želim si, da nam skupaj uspe priti do kake zmage več. Če pa bomo s tem pripomogli še k promociji košarke, pa še toliko boljše!«

Sami ste končali svojo športno pot leta 2004.

»Kar nekaj časa je trajalo, da sem končala. 12 let sem bila aktivna, zato je bilo težko prenehati preko noči.«

Nazadnje ste bili v Španiji.

»Igrala sem za ekipo Lima Orta, potem pa trenirala še v Barceloni, a nisem mogla igrati, saj je ekipa takrat lahko imela že dve tujki, Slovenci pa še nismo imeli statusa v Evropi, kot ga premoremo danes. Je pa bila takrat v mojih časih v dresu Barcelone tudi Razija Mujanović.«

Ste pogrešali šport?

»Niti ne, čeprav sem to pričakovala po tako dolgem obdobju v enem od športov. A sem preko Vlada imela košarke dovolj, zato je nisem pogrešala.«

Košarka vam je bila v zibel položena.

»Hitro sem vzljubila košarko, a je trajalo kar nekaj časa, da sem lahko odšla na trening na Ježico. Moj oče enostavno ni in ni hotel, da bi trenirala košarko. Vse drugo so mi ponudili, le košarke ne.«

Zakaj je bilo temu tako?

»Menim, da ni hotel, da bi bila pod pritiskom le in samo za to, ker je bil on tako uspešen. Na koncu je le popustil in začela sem s treningi.«

Če bi primerjali stanje ženske košarke danes in takrat, ko ste bili vi na vrhuncu; kaj lahko rečete?

»Dejansko se je takrat lahko od košarke živelo. Danes pa temu ni tako, to govorim za Ježico, kjer sem sama igrala. Takrat je bila Ježica pojem ženske košarke, danes pa imamo po drugi strani več košarkarskih centrov (Celje, Kranjska Gora). Pa tudi precej manj denarja se obrača v ženski košarki.«

Sami ste žena vrhunskega športa; navsezadnje pa ste se tudi zaradi Vladka odrekli svoje kariere.

»Po eni strani je obilo odrekanja – ne moremo na oddih, ko bi želeli; po drugi strani pa je obilo lepih stvari in dogodkov. To mi daje obilo energije, zato sem srečna s svojim življenjem. Uživam pa tudi na tekmah, kjer Vlado igra. Povsem se vživim in se tako nahranim košarke.«