Ob proslavi 20.rojstnega dne Slovenije se velja spomniti preteklih dveh desetletij, ki sta močno zaznamovali tudi dogajanje v košarki. Pojem turbulenca označuje v dinamiki tekočin kaotične spremembe lastnosti toka. Ta je v svetovni košarki z osamosvojitvijo Slovenije in številnih drugih držav doživel ogromne spremembe in mlajše generacije se morda niti ne zavedajo skozi koliko le teh je šla tudi kraljica iger. Skupaj s prijateljem in večnim študentom fizike ter košarke Edvardom alias »Newtnom« sem poizkusil zbrati nekaj izmed številnih dogodkov, ki so vplivali tudi na dogajanje pod slovenskimi koši in nenazadnje tudi na to, da imamo ob Hrvatih in Srbih svoj specializirani košarkarski portal…

Igor Djurović – s svojim prijateljem – je pogledal v zgodovino

Razpad SFR Jugoslavije in SZ

Slovenija je bila kot del SFR Jugoslavije tudi del njenih velikih uspehov pod koši in zato ne čudi izbor režiserja Matjaža Bergerja na proslavi ob osamosvojitvi na Kongresnem trgu, ko je med izbranimi športniki zasluženo predstavil košarkarskega predstavnika, Jureta Zdovca, a ob tem pozabil na še večjega Iva Daneva, ki nenazadnje nosi tudi zasluge za slovenski plebiscit decembra 1990, ki ga je predlagal v državnem zboru. Kakorkoli že. Klubsko smo bili dolgo »prisiljeni« na spremljanje skromne slovenske lige in velik razkorak med mednarodno uveljavljenim klubom (Olimpijo) iz Ljubljane, ki je imel vseslovensko podporo tako z naslovom evropskega pokala 1994 v Lozani kot uvrstitvijo Sagadinovih zmajev na F4 evrolige 1997 in ostalimi ligaši.

Prva povezovanja v srednjeevropsko ligo (SBA) niso dala želene kvalitete kot se je zgodila na začetku zadnjega desetletja z nastankom fenomenalne jadranske lige, ki je sledila desetetju samostojnega slovenskega DP , ki je ob svojih izdihljajih postreglo s senzacionalno Krko in njenim prvim naslovom v sezoni 1999/2000. Dvignili in za razliko od številnih drugih brez gospodarkega zaledja in sponzorstva zadržali so se tudi v Laškem in Domžalah, stagnirati ali propadati pa so začeli v večini ostalih mest in vaseh za katere je bila dirka z velikimi preveč in se morajo sprijazniti z realnostjo. Ker ljubljanska Olimpija ni več zmogla proizvajati in sestavljati celotne slovenske reprezentance je bila opora v stabilnih klubih ob vse številčnejših in zgodnješih odhodih igralcev zelo pomembna. Zgodba Rajgljevega Slovana na vrhuncu pred 5-6 leti je pokazala, da se tudi manjši klubi lahko proslavijo na mednarodni sceni ob sposobnih voditeljih.

Vse klube je močno prizadela sprememba zakonodaje o društvih ob prihodu novega tisočletja, najbolj pa se je neplačevanje davkov poznalo Olimpiji, ki je lani (že drugič zapored) preživela ravno zahvaljujoč sposobnemu vodenju Janeza Rajglja ob terenu in Jureta Zdovca z ekipo . Kriza (bodisi rezultatska, bodisi gmotna, bodisi organizacijska) pri tistih, od katerih se pričakuje uspeh je večplastni problem. Skozi to zgodbo so šli skoraj vsi boljši slovenski klubi, mnogi jo doživljajo še danes. Piramida kvalitete v slovenski košarki je nujna, problem pa postajajo amaterske sredine, ki jih bo očitno vse manj in so odvisne od tistih, ki živijo za košarko. Upajmo, da bodo preživeli…

Vse drugače kot s klubskimi pa je bilo ob osamosvojitvi z reprezentančnimi pričakovanji.

Ta so bila ob samostojnosti kar takoj zelo visoka. Nekajkrat smo morali močno »telebniti« ob tla, da smo se nehali sprenevedati in podcenjevati ostale evropske reprezentance in košarkarje ter neargumentirano poveličevati svoje, a dejstvo je da je uspeh tudi stalna prisotnost na EP in dvakratna udeležba na SP. Po skorajšni uvrstitvi na OI 1992 v Barceloni, kjer smo bili prekratki za en sam zadetek (Jureta Zdovca), je naša reprezentančna krivulja šla navzgor, epizoda iskanja kolajne na EP pa je leta 2009, ko reprezentanca (Jureta Zdovca) v rednem delu vseh odigranih tekem na Poljskem ni izgubila niti enkrat, skoraj dosegla cilj. Skoraj. Ker pa ta še nikoli ni ujel zajca ga (jo) lovimo odslej z Zdovčevim učiteljem – Božom Maljkovićem, prvim tujcem za slovenskim krmilom. Korak za korakom ion vse do današnjih uspehov in EP 2013, ko bi naj na domačih tleh dosegli to, kar je v Tivoliju 2004 uspelo rokometašem. Vsako leto so (bila) pričakovanja visoka, a medaljo je kot cilj lahko pogumno zastavil visoko šele velikan kot je Jure Zdovc. Škoda, da novi trener Spartaka iz St.Petersburga ni bolj vztrajne narave in da tudi na klopi reprezentance ni vztrajal dlje.

Prihod NBA profijev

Prihod originalnega »Dream team-a« , reprezentance ZDA na OI v Barceloni 1992 je bil vsekakor povezan s tem, da univerzitetni asi v dresu ZDA oziroma bodoči NBA igralci naenkrat niso bili več v stanju osvajati zlatih medalj. Povoda za odločitev vodilnih mož v ZDA na čelu s stricem »skopušnikom«, Davidom Sternom iz NBA, sta bili predvsem slavji SZ na OI v Seulu 1988 in lekcija SFR Jugoslavije na SP v Argentini leta 1990.

Ob razpadu obeh socialističnih velesil je NBA v imenu ZDA sklenila s pokojnim predsednikom MOK-a, Juanom Antoniom Samaranchom, dogovor, da bodo od OI 1992 naprej ua ZDA nastopali najboljši NBA igralci kar se je v resnici zgodilo le v Barceloni. Dogovor je bil in je še naprej tako skrivnosten, da na OI košarkarji iz ZDA bojda nimajo dopinškega nadzora in da lahko edini stanujejo in se prehranjujejo izven olimpijskih vasi. Na svetovnih tekmovanjih (z izjemo »lock outa« pred SP v Atenah 1998), so Američani ravno tako začeli nastopati z vedno močnejšimi zasedbami, a vseeno slabšimi od olimpijskih.

Kot zanimivost velja omeniti, da na OI v Barceloni oziroma že na kvalifikacijah za te OI ni smela nastopiti ZR Jugoslavija oziroma sedanji samostojni državi Srbije in Črne gore, SND (bivše sovjetske države) pa so lahko tako kot Litva in Hrvaška. Zaradi športnih sankcij, ki so kot podaljšek političnih trajale vse do leta 1995, je bila srbsko-črnogorska košarka ustavljena v svojem pohodu. Leta 1992 je namreč Partizan osvojil naslov prvaka Evrope v Istanbulu brez odigranih tekem v Beogradu z izjemo ene same proti Knorru iz Bologne, moštvu Jureta Zdovca. Za določen čas je bila izven mednarodne košarke odlična generacija: Divac, Danilović, Đorđević, Paspalj, Savić, Rebrača…

Velike spremembe v ligi NBA

Vdor mednarodnih igralcev v NBA je povezan tudi s političnim dogajanjem, a predvsem košarkarskim napredkom neameriškega sveta. Napredek bivših SZ in SFR Jugoslavije v žoganju z ZDA ter tudi sledenje ostalih na svetovnih tekmovanjih ni bilo brez posledic za NBA košarko. Ta je dobivala dostojne nasprotnike in nagrada je bila očitna. Za današnjo mladino bo zanimiv podatek, da je bil šport tedaj ena redkih možnosti, da je državljan SZ sploh lahko odšel »prostovoljno« iz bivše države, z 28 leti so bili omejeni tudi Jugoslovani.

Prvi pravi Evropejec na NBA naboru je bil eden od velikanov jugoslovanske in svetovne košarke, Krešimir Ćosić, tudi selektor Jugoslavije v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Kakopak je bila to zgovorna povezava, saj je bil bivši trener eden izmed pionirjev jugoslovanske košarke že v NCAA na univerzi Brigham Young na začetku 70-ih let, a nikoli ni odšel v NBA. Slabih 20 let kasneje so bili pred razpadom velesil izbrani tudi najboljši reprezentantje iz SZ in SFR Jugoslavije: Dražen Petrović, Šarunas Marčulionis, Arvydas Sabonis, Dino Radja , Toni Kukoč in tako naprej. V Lakerse bi lahko odšel tudi Zdovc, a ni hotel…

Prvi igralec v prvi rundi izborov je bil iz naših krajev Vlade Divac, ki je bil kasneje z Draženom Petrovićem eden prvih iz bivše Jugoslavije (in tudi Evrope), ki je začel dobivati osrednjo vlogo v svojih ekipah, njuna zgodba v filmu Once brothers pa pove veliko o tistih časih. Danes na NBA naboru jemljejo tudi popolnoma nedokazane igralce, ki se v močni ligi kasneje povsem izgubijo. Primerov je nešteto in med njimi je žal tudi Marko Milić, ki bi moral počakati le še kako leto ali dve in bi pustil veliko večji vtis. Na čelu slovenske NBA kolonije je vsekakor Beno Udrih z dvema naslovoma prvaka iz obdobja v Spursih, enega ima z zadetima odločilnima prostima metoma v finalu za Lakerse tudi Aleksander Vujačić. Največji in najglobji vtis pa je med slovenskimi igralci pustil Radoslav Nesterović z enim prstanom, a enajstimi sezonami potem ko je iz Olimpije odšel v Evropo tudi s pomočjo grškega potnega lista, saj tedaj Slovenija še ni imela evropskega statusa.

Bosmanovo pravilo

Jean Marc Bosman je bil na videz nepomemben nogometaš, ki je sprožil pravo revolucijo v evropskih klubskih športih. Namesto standardnega števila tujcev se je v državah EU pojavila še zapoved, da so tujci samo tisti, ki ne prihajajo iz EU. Že prej je bilo moderno jemanje potnih listov predvsem za prebivalce »vzhodnega bloka« za katere je bil izstop iz lastne domovine pravi privilegij. Tako je npr. v 80-ih jugoslovanski ligi igral za Šibenko Rus Mišunov, za madridski Real Birjukov, itd. Po padcu SFR Jugoslavije in nešportnem športnem embaragu, ki je visel nad ZR Jugoslavijo se je pojavil pravi eksodus srbskih igralcev v Grčijo in jemanje državljanstev. Draganu Tarlaču, Marku Jariću, Milanu Guroviću, Milanu Tomiću in Predragu Stojakoviću se je pridružil tudi naš Rašo Nesterović. Zanimivo je, da je slednjemu usoda pripomogla, da je naredil bolj hitrejši vzpon na podlagi Bosmanovega pravila. Pravilo je stopilo v veljavo leta 1996 in Rašo je lahko prišel leta 1997 po tretjem mestu z Olimpijo v Rimu kot prvi skakalec španskega EP v Kinder. Tam je potem osvojil naslov prvaka Evrope in bil enkrat še v finalu evrolige.

Poleg t.i. A Bosmana je vsaka nacionalna zveza imela pravico do postavitve določenega števila dovoljenih Bosmanov B in igralcev, ki ne sodijjo v nobeno od teh kategorij in po domače zapisano niso iz košarkarske Evrope (kamor je vštet tudi Izrael). Bosmanovo pravilo je dobesedno spremenilo moštvene slike povsod. V Sloveniji so bili poleg Raša pionirji tega »pravila« tudi Nachbar, Smodiš, Vujačić itd.. Omenjeni trije so našli doma luknje za predčasno slovo. Dandanes na račun Bosmanovega pravila oz.evropskega potnega lista praktično vsak igralec še tako nizke kvalitete lahko dobi klub v tujih ligah, kar je bilo pred več kot 15 leti praktično nepredstavljivo. Zaradi tega lige omejujejo igranje tujcem na različne načine, a neuspešno…

Precej neljuba tema je še posebej aktualna zaradi MVP zadnje italijanske lige Omarja Abdula samoklicanega Jesusa in Slovenca z najverjetneje ponarejenim slovenskim potnim listom. Nekateri so dobili potne liste na legalne, nekateri na manj legalne načine. Praktično vsaka evropska država ima danes že temnopoltega igralca v reprezentanci. Ibrahim Jabeer, Omar Cook, Marcus Faison, Bo McCaleb….Med prvimi, ki se jih spomnimo sta bila »španski« Mike Smith (na EP 1995 in 1997) ali »italijanski« Carlton Myers (EP 1999). Seveda smo se v Sloveniji hitro oprijeli »mode« in tudi sami naturalizirali Arriela McDonalda, ki je bil zelo pomemben člen tedaj res dobre ekipe Olimpije. Mc je odigral EP v Turčiji, a z zamudo in na silo, soigralci pa ga zaradi tega niso spreveč spoštovali. Podobno je z večino Američanov, a so tudi kakšne svetle izjeme. FIBA je kaj kmalu doumela, da lahko hudič vzame šalo in je postavilo pravilo – samo en naturalizirani košarkar. Za Američane je bistveno lažje iskati profesionalen klub kot državljanom evropske države, saj ima vsaka nacionalna zveza svoja pravila.

Slovenija je postala del EU 2004, a je že pred Bosmanovim pravilom Olimpija hitela s »poslovenjenjem« zanimivih igralcev kot so bili: Stepania, Boisa, McDonald in še cela vrsta mladeničev na čelu s Čapinom, Rizvićem, Begićem in nenazadnje Preldžićem, ki pa se je igranju za Slovenijo odpovedal. In očitno gre po njegovi poti Heliosov mladinec Marković, ki je z Domžalčani na račun slovenske naturalizacije zaigral v domači ligi in jo tudi osvojil, a je sedaj član reprezentance BiH in bo po besedah športnega direktorja Ladivoja Gorjana igral za Bosance. S tem je regularnost minulega mladinskega DP vprašljiva, a to je že druga tema..

Hitra povezava: Naslednji prispevek: EP 2011: Slovenija v Litvo brez Lorbka, Maljković ne bo vpoklical nikogar »

En komentar na “Đurotova žoga na i: 20 let slovenske košarke – šele Zdovc postavil višje reprezentančne cilje, Bosman obrnil stvari na glavo”

asdasda